1 Kings 1

1. Poglavje

1David kralj pa je bil že star in prileten, in pokrivali so ga z odejami, a se ni ogrel. 2Zato so mu rekli služabniki njegovi: Poišče naj se za gospoda mojega, kralja, mlada devica, in naj stoji pri kralju in mu bodi strežnica ter naj spava v naročju njegovem, da se ogreje gospod moj, kralj. 3In iskali so lepe mladenke po vseh krajih Izraelovih, in najdejo Abisago Sunamljanko ter jo pripeljejo h kralju. 4Mladenka pa je bila zelo lepa, in postala je strežnica kralju in mu je služila; a kralj je ni spoznal. 5Tedaj se je Adonija, sin Hagitin, povzdignil, rekoč: Jaz bom kraljeval! In oskrbi si voz in konj in petdeset mož, ki naj bi tekali pred njim. 6In oče njegov ga nikdar ni užalil, da bi mu bil rekel: Zakaj si storil tako? Bil pa je tudi zelo lepe postave mož, in rojen je bil po Absalomu. 7In posvetoval se je z Joabom, sinom Zervijinim, in z duhovnikom Abiatarjem, in ona sta mu pomagala, hodeč za njim. 8Ali Zadok duhovnik in Benaja, sin Jojadov, in Natan prorok in Simej in Rej in vojščaki, ki so bili Davidovi, niso bili pri Adoniju. 9In Adonija pokolje ovac in volov in pitancev pri kamenu Zoheletu, ki je tik studenca Rogela, in povabi vse brate svoje, sinove kraljeve, in vse može Judove, kraljeve služabnike; 10toda Natana proroka in Benaja in vojščakov in Salomona, brata svojega, ni povabil. 11Tedaj govori Natan Batsebi, materi Salomonovi, rekoč: Nisi li slišala, da je zakraljeval Adonija, sin Hagitin, in David, gospod naš, ne ve za to? 12Sedaj pa pridi, daj, da ti svetujem, da bi rešila življenje sebi in sinu svojemu Salomonu. 13Pojdi in stopi h kralju Davidu in mu reci: Nisi li, gospod moj, kralj, prisegel meni, dekli svoji, in rekel: Salomon, sin tvoj, bo kraljeval za menoj in on bo sedel na prestolu mojem? Zakaj torej kraljuje Adonija? 14Glej, ko boš tam še govorila s kraljem, pridem tudi jaz noter za teboj in potrdim besede tvoje. 15In Batseba pride h kralju v čumnato. Kralj pa je bil zelo star, in Abisaga Sunamljanka je stregla kralju. 16In Batseba se pripogne in stori poklon kralju. In kralj vpraša: Kaj želiš? 17Ona mu pa reče: Gospod moj, ti si prisegel pri Gospodu, Bogu svojem, dekli svoji: Salomon, sin tvoj, bo kraljeval za menoj in on bo sedel na prestolu mojem. 18In sedaj, glej, Adonija kraljuje, in ti, gospod moj, kralj, ne veš tega. 19In je zaklal obilo volov in pitancev in ovec ter je povabil vse sinove kraljeve in Abiatarja, duhovnika, in Joaba, poveljnika vojske, a Salomona, hlapca tvojega, ni povabil. 20Ti pa, gospod moj, kralj – oči vsega Izraela se ozirajo v te, da jim poveš, kdo bo sedel na prestolu gospoda mojega, kralja, za teboj. 21Sicer se zgodi, ko bo legel gospod moj, kralj, k očetom svojim, da bodo šteli mene in sina mojega Salomona kakor dva grešnika. 22In glej, ko še govori s kraljem, pride Natan prorok. 23In naznanijo kralju, rekoč: Glej, Natan prorok. In ko stopi pred kralja, se pokloni pred kraljem z obrazom do tal. 24In Natan reče: Gospod moj, kralj, si li ti rekel: Adonija bo kraljeval za menoj in on bo sedel na prestolu mojem? 25Kajti danes je šel doli in zaklal obilo volov in pitancev in ovac ter je povabil vse sinove kraljeve in poveljnike vojske in Abiatarja duhovnika; in glej, jedo in pijejo pred njim ter govore: Živel kralj Adonija! 26Mene pa, mene hlapca tvojega, in Zadoka duhovnika in Benaja, sina Jojadovega, in hlapca tvojega Salomona ni povabil. 27Se li je ta stvar napravila po gospodu mojem, kralju? Pa nisi oznanil hlapcem svojim, kdo bo sedel na prestolu gospoda mojega, kralja, za njim? 28Nato kralj odgovori in reče: Pokličite mi Batsebo. In ona stopi pred kralja in se postavi pred njim. 29In kralj priseže in veli: Kakor res živi Gospod, ki je rešil dušo mojo iz vseh nadlog: 30kakor sem ti prisegel pri Gospodu, Bogu Izraelovem, rekši: Salomon, sin tvoj, bo kraljeval za menoj in on bo sedel na prestolu mojem namesto mene, res, tako storim danes. 31Tedaj se pripogne Batseba z obrazom do tal in stori kralju poklon ter reče: Naj živi gospod moj, kralj David, vekomaj! 32In kralj David veli: Pokličite mi Zadoka duhovnika in Natana proroka in Benaja, sina Jojadovega. In pridejo pred kralja. 33In kralj jim veli: Vzemite s seboj hlapce gospoda svojega in dajte Salomonu, sinu mojemu, jezditi na mojem mezgu ter ga peljite doli h Gihonu. 34In tam naj ga pomazili Zadok duhovnik in Natan prorok za kralja Izraelu, in trobite na trobento ter recite: Naj živi kralj Salomon! 35Potem pojdete gori za njim, in on pride sem ter sede na moj prestol, zakaj kraljeval bo na mojem mestu, in jaz sem ukazal zanj, da bodi vojvoda Izraelu in Judi. 36In Benaja, sin Jojadov, odgovori kralju in reče: Amen! Gospod, Bog gospoda mojega, kralja, naj reče istotako! 37Kakor je bil Gospod z gospodom mojim, kraljem, tako bodi s Salomonom in poveličaj mu prestol bolj, nego ga je poveličal gospodu mojemu, kralju Davidu. 38Zadok duhovnik torej in Natan prorok in Benaja, sin Jojadov, in Keretejci in Peletejci gredo doli ter posade Salomona na mezga kralja Davida in ga peljejo h Gihonu. 39In Zadok duhovnik vzame rog z oljem iz Šatora in pomazili Salomona. In zatrobijo na trobento, in vse ljudstvo kliče: Naj živi kralj Salomon! 40In vse ljudstvo je šlo gori v mesto za njim, in množica je godla na piščali in se veselila z velikim veseljem, da je zemlja odmevala od njih glasu. 41In Adonija in vsi gostje, ki so bili ž njim, zaslišijo to, ko so končali pojedino. In ko Joab čuje trobente glas, reče: Čemu je ta šum v mestu kakor ob vstaji? 42Ko še govori, glej, prispeje Jonatan, sin Abiatarja duhovnika, in Adonija reče: Pridi sem, kajti vrl si mož in neseš dobro poročilo. 43In Jonatan odgovori in reče Adoniju: V resnici je gospod naš, kralj David, postavil Salomona za kralja! 44In kralj je ž njim poslal Zadoka duhovnika in Natana proroka in Benaja, sina Jojadovega, in Keretejce in Peletejce, in so ga posadili na kraljevega mezga, 45in Zadok duhovnik in Natan prorok sta ga pomazilila za kralja pri Gihonu. In prišli so gori odondod z veseljem, da se je mesto razburilo. To je šum, ki ste ga slišali. 46In Salomon je že tudi zasedel prestol kraljestva. 47In vrhutega so prišli kraljevi hlapci blagoslavljat gospoda našega, kralja Davida, govoreč: Bog tvoj naj stori ime Salomonovo bolj sloveče nego tvoje ime in poveliča prestol njegov bolj nego tvoj prestol. In kralj se je poklonil Bogu na postelji svoji. 48In kralj je tudi rekel takole: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki mi je dal danes sedečega na prestolu mojem, da moje oči to še vidijo. 49In vsi gostje Adonijevi se prestrašijo ter vstanejo in odidejo vsak svojim potom. 50Adonija pa, boječ se Salomona, vstane in odide ter se oprime oltarjevih rogov. 51In povedali so Salomonu, rekoč: Glej, Adonija se boji kralja Salomona, in glej, drži se, rogov oltarja in govori: Naj mi priseže danes kralj Salomon, da ne ubije hlapca svojega z mečem. 52In Salomon veli: Ako se izkaže vrlega moža, mu las ne pade z glave na tla; ako se pa hudoba najde pri njem, mora umreti. 53Pošlje torej Salomon in ga pripeljejo od oltarja. In pride ter se pokloni kralju Salomonu, in Salomon mu reče: Pojdi v hišo svojo!